fbpx
MENTORICA IN JAZ

| Kolegice

Za mano je čudovito leto, polno dogodivščin, premaganih strahov, novih poznanstev in spoznanj, predvsem pa sem ponosna na vse pridobljeno znanje, kompetence in veščine, zaradi katerih se počutim bogatejša in samozavestnejša. Težko bi rekla, zakaj sem se za sodelovanje v projektu Kolegice odločila; nekega dne sem se znašla v bližini ljudi, ki ga z veliko mero skrbnosti organizirajo, in si rekla, zakaj pa ne. Odločila sem se od projekta odnesti kar največ, zato sem se na dušek vrgla vanj. To ob predanem spodbujanju idejnih vodij ni bilo težko, saj sta me njihovo navdušenje in prizadevnost vsakič znova motivirali, tudi, ali pa še posebej takrat, ko je skupino minila začetna zagnanost in smo se začele srečevati s težavami. Rada verjamem, da sem to motivacijo prenesla tudi na ostale Kolegice iz škofjeloške skupine.


foto: Lara Keršmanc

Zavodu Nefiks sem hvaležna za priložnost sodelovanja z osebo, ki jo občudujem – ne samo profesionalno, ampak tudi kot osebo. Ko je prevajalka Tina Mahkota sprejela moje vabilo, da postane moja mentorica v projektu Kolegice, sem ji pred prvim srečanjem najprej poslala primere dotedanjih prevodov. Prvič sva se dobili na terasi Akademije za gledališče, radio, film in televizijo,  ko me je ob njeni prijaznosti minil strah, ki me je mučil že teden pred srečanjem. Ta isti strah se je še okrepljen sicer vrnil, ko sem videla količino popravkov prevodov, a je mojo prvo reakcijo kasneje seveda nadomestilo navdušenje nad dejstvom, da se bo uveljavljena prevajalka eno leto tako podrobno posvetila mojemu delu.

Že takoj se je pokazala prednost mentorstva, ki je glede na način najinega sodelovanja preraslo v karierno sponzorstvo, s strani nekoga, ki stroko dobro pozna. Moj predhodno pripravljeni pretirano ambiciozni letni načrt sva prilagodili resničnemu svetu, pa še ta se je izkazal za skoraj nedosegljivega. Vsak mesec naj bi prevedli, pregledali, prediskutirali, preoblikovali in nenazadnje poslali urednikom založb, literarnih oddaj in revij za potencialno objavo kratko zgodbo ali poglavje knjige. Interval prevodov na koncu seveda ni bil tako kratek, kot je bilo pričakovano. Saj veste, stvari nikoli ne potekajo po načrtih, pomembno je, da se človek znajde, ko se načrt podre. Tako sva obdelali manj besedil, kot sva načrtovali, sem se pa vsaj jaz z njimi toliko bolj zabavala. Ob pogledu na popravljene prevode me je vsakič znova oblil mrzel pot in za najkrajši trenutek sem se vprašala, če je to res prava pot zame. A sem se takoj spomnila, da nihče ne bi izgubljal dragocenega časa z izboljšavo prevodov, če ti ne bi kazali potenciala. Veliko število konstruktivnih kritik je pomenilo, da sem se z vsakim prevodom izboljšala in si na koncu celo prislužila priporočilo mentorice.

Pika na i pa je bilo druženje izven uradno predvidenega urnika. Na pobudo mentorice sem se jeseni najprej prijavila na prevajalske delavnice leposlovja, Prevajalnice, v Izoli, ki jih vsako leto organizira Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Tam smo tri dni intenzivno prevajali kratke zgodbe in prevode na koncu predstavili ostalim udeležencem. Skozi celo skupno leto me je mentorica vključevala v razne prevajalske dogodke, prireditve, okrogle mize, kjer sem imela priložnost spoznati različne strani poklica, tako prijetne kot neprijetne, in ljudi, ki ta poklic ne samo opravljajo, ampak ga živijo.

Moj začetni cilj je bil preprost: v enem letu opravljanja dela, proti kateremu sem stremela celo svoje dosedanje življenje, ugotoviti, ali je to res pravi poklic zame. Na vprašanje sem dobila pritrdilen odgovor, saj sem opazila, da delo ustreza moji osebnosti in potrebam, da me osrečuje, tudi ko me jezi, prav tako pa mi je sodelovanje z mentorico dalo neke vrste potrditev, da mi zadeva gre kar dobro od rok, zaradi česar sem postala tudi bolj samozavestna. Trenutno najvidnejša posledica projekta pa je ta, da sta me dve podjetji s področja povabili na razgovor in v enem izmed njiju sem delo tudi dobila. Moja izkušnja s projektom Kolegice je bila tako pozitivna in moram reči, da se mi, vsaj deloma zaradi sodelovanja v njem, moja poklicna prihodnost zdi kar svetla.

Lucija Jezeršek


KDO SMO IN KAJ POČNEMO?

N E F I K S

Poslanstvo zavoda je mladim in mladinskim organizacijam zagotavljati ustrezno strokovno podporo pri beleženju in evidentiranju neformalnega izobraževanja in učinkov mladinskega dela z namenom njegovega priznanja v širši družbi. Nadalje je namen zavoda mladim pomagati pri kariernem razvoju, zaposlovanju in aktivnem državljanstvu ter zagotavljati pomoč in podporo pri organizacijskem in drugem razvoju mladinskih in nevladnih organizacij.

   Zavod Nefiks
            Ob dolenjski železnici 12
            1000 Ljubljana

  nefiks@nefiks.si

    +386 40 698 915

URADNE URE

Pisarna: PON-PET → 10:00-13:00
Telefon: PON-PET → 9:00-16:00