Nefiks
Torek, 7 April 2020

ikonca f ikonca y ikonca i ikonca t

 

 

Na Madagaskarju čas izgubi svoj pomen

Potrebnih je le dobrih 16 ur iz Ljubljane in že letiš nad Madagaskarjem. Destinacijo, ki smo se je vse punce zelo veselile. Destinacija, kjer so punce že pustile svoj delček srca, nekatere pa so to še pričakovale. Otok, ki v svoji velikosti* skriva več kot samo revščino in tropske deževne gozdove.

 Na ta ˝projekt˝, ki smo ga vse punce vzele kot obisk najboljših prijateljev, smo se začele pripravljati nekje v maju 2019. Ker smo vse že doživele različne izkjušnje po svetu, smo tokrat kar pohitele s pripravami in tehničnimi stvarmi.

Najnujnejše je bilo doreči, kdaj se odpravimo – obdobje med božičem in pred izpiti se nam je zdelo idealno. Karte so bile kupljene v nekaj dneh. Nato pa preveriti, kam na Madagaskarju – v Antananarivu (glavno mesto, krajše tudi Tana) smo prosili za pomoč misijonarja Pedro Opeko, ki nam je omogočil bivanje v svojem misijonu in nam priskrbel prevoz za naše potovanje na jug, ki je bil naš končni cilj. V času priprav smo se s Slovenci, ki živijo na Madagaskarju, dogovorile, da bomo pomagale pri njihovem delu – v šoli in v vrtcu. V Sloveniji smo zbirale ves potreben material, ki smo ga pripeljale s seboj. Ljudje so nam pomagali z zbiranjem šolskih potrebščin, igrač in drugimi didaktičnimi materiali za vrtec, zbrali smo tudi nova oblačila za malgaške otroke in še marsikatera drobna stvar se je znašla v naših potovalkah.

2020 madagaskar 1

V Antanarivu smo preživele ˝šoping˝ dan zadnjo soboto pred božičem – ne priporočamo doživeti te dogodivščine, saj ni prostora, da bi lahko normalno stopil in se ne bal, da boš koga pohodil ali boš pohojen. ;) V Akamasoi (misijonu Perdo Opeke) smo en dan preživele v raziskovanju naselja ter v druženju z otroci, ki so zaključevali šolo pred prazniki. Potem pa je naša pot vodila na jug v Vaingangaino – zadnje mesto, kjer se da še zadnje malenkosti nabaviti. Do tja smo potrebovali 2 dni (=800 kilometrov). Na koncu nismo več vedele, kaj nas še ne boli. ;) Tam se je začela veselica – po srečanju s Katjo smo razpakirali in prepakirali kombi in natovorili novo prevozno sredstvo – terenski rešilec, ki je bil naš prevoz za naslednji teden. Nadaljne 4 ure smo se vozili po cesti, ki je v Sloveniji ne bi dali v uporabo, tam pa je edina cesta med mesti, kjer se vozijo tudi tovornjaki. V Ampitafa (kraj kjer živita in delujeta Janez Krmelj in Katja) smo prispeli v poznih nočnih urah in edina stvar, ki smo jo še premogle, je bila postelja.

Po počitku smo v naslednjih dneh preživeli v pospravljanju potovalk in odkrivanju skrivnosti – v pripravi na božič smo že s pospravljanem čutile, da je pred vrati praznik. Pripravile smo darila za ljudi v naselju (najmanjših dobrot, kot so krekerji, špageti in milo, so se razveselili, kot že dolgo ne). Na božični večer smo tudi same prazovale z lepimi oblekami (ki so še za začetek bile lepo čiste in dišeče) in prijetno preprosto božično večerjo. Med stvarmi, ki smo jih prinesle, je bilo veliko didaktičnega materiala in igrač, primernih za vrtec in začetek osnovne šole. To smo razdelile in pospravile v skladišče – ko so to videli učitelji, so se teh stvari razveselili bolj kot otroci daril. Nekaj dni smo namenile barvanju vrtca – na stene smo narisale malgaško abecedo na drevesu, števila od 1 do 10 na vlaku, različne geometrijske like, ki smo jih pobarvale z različnimi barvami, narisale smo tudi nekaj vremenskih pojavov (sonce in dež) in skupino ljudi.

2020 madagaskar 2

Po dobrem tednu življenja na podeželju v džungli smo spakirale potovalke in naložile avto – tudi z Malgaši, ki smo jih peljali v bolnišnico ter začeli potovanje do naslednjega mesta – Mananbondro, kjer delujeta in živita Jani in Matevž. To je že mesto, kjer živi precej veliko ljudi in do tja je speljana kar solidna makadamska cesta, kjer moreš prečkati reko s splavom ter prepeljati čez nekaj mostov, ki niso najbolj varni (če se je dalo, smo raje izkoristili, da smo se peljali po reki namesto čez mostove). Doživetij nam vsaj na cesti ni zmanjkalo. V Mananbondru smo preživeli naslednji teden, ki je bil napolnjen s spoznavanjem domačinov, trenju riža, barvanju osnovne šole (risanje vlaka s številkami smo tudi tukaj ponovile, abecedo smo narisale na ladjico in okolje opremile še z ribicami in delfinom), druženju s prijatelji ob Indijskem oceanu, praznovanju novega leta (brez glasnih žurk in ognjemetov pod čarom čistega neba, kjer se vidijo zvezde).

Madagaskar je kraj, kjer čas izgubi pomen. Pomemben je človek. Je kraj, kjer se ti vsak Malgaš smeji in kliče za tabo ˝waza, waza˝, ker je velika verjetnost, da je prvič videl belega človeka. Kjer jim polepšaš dan, ker si ob trenju riža najbolj nesposoben človek, ki že po nekaj minutah dobi žulj na roki. Ali ker se prva dva dni trudiš ostati čist med druženjem in igranjem z otroci. ;) Je kraj, kjer so otroci veseli da se nekdo ukvarja z njimi, tudi če jim vržeš samo en balon, ki že čez nekaj trenutkov poči. Ali jim spihaš dozo milnih mehurčkov. Kjer te začudeno gledajo, ker znaš zapeti malgaško pesem. Kjer ti govorijo in razlagajo v malgaščini za njih najbolj pomembne stvari in ti lahko samo kimaš in govoriš ˝eka, eka˝ in čez nekaj trenutkov si že njihov prijatelj. Kjer te ljudje presenetijo z neverjento toplino in hvaležnostjo da si jih obiskal v njihovem kraju.

Madagaskar je država, ki je resnično revna in nevarna. A v deželi skriva neverjetno lepoto. Ljudje so preprosti in odprti. Ko so veseli, to živijo na polno. Po nekaj tednih, preživetih na Madagaskarju, so občutki mešani – žalost in veselje se zmeša v eno čustvo. In ob slovesu veš, da bi se lahko brez težav vrnil nazaj.

Zapis in fotografije: Brina Smovnik